DEKLIŠKA PRITRKOVALSKA SKUPINA
"ZLATE PRITRKOVALKE IZ KAMENC"
"ZLATE PRITRKOVALKE IZ KAMENC"
Za predstavitev te ekipe bi potreboval veliko časa in še več pisanja.
Sam sem jim bil mentor in učitelj vrsto let.
Sam sem jim bil mentor in učitelj vrsto let.
Naše delo in koncertiranje doma in po Evropi je odsev pridnega trdega rednega dela. Mnogi niso sprejeli možnosti in nadarjenosti za pritrkavanje otrok predvsem ne deklet. Z dosedanjim delom so prav one ovrgla vse dvome in dokazale, da so dekleta enaka in še celo boljše pritrkovalke kakor fantje. Še danes se sliši govorice o njih, da so strah in trepet ostalim pritrkovalskim ekipam. Tako o njih govorijo pritrkovalci z velikim spoštovanjem do njihovega dela in znanja.
Večkrat so s svojim brezhibnim čistim podajanjem zelo zahtevnih opusov in sklad požela navdušenje med številnim tujim občinstvom. Mnogi svetovni časopisi so o njih zapisali same pohvale. Že zelo mlade so pokazale da imajo prirejen čut za glasbo.
To tudi dokazujejo mednarodna priznanja, prva mesta na največjih turnirjih. Tudi tv oddaje v tujini so prikazale kakor velike svetovne umetnice imamo na zvonovih. Njihove nastope in skladbe so izvajale vedno iz glave na pamet.
Geslo, ki jih spremlja še danes je: »za vsako slovesnost obvezne vaje z novim repertoarjem novimi skladbami.« Njihov opus sklad presega današnje pojmovanje mnogih prit. ekip.
V svojem dolgoletnem delu z njimi in poučevanju neštetih ekip so prav one pustile najlepše spomine in dogodke, kaj vse se da če se dela z veliko ljubeznijo, ljubeznijo med seboj, do glasbe, do mogočne glasbe zvonov.
V svojem dolgoletnem delu z njimi in poučevanju neštetih ekip so prav one pustile najlepše spomine in dogodke, kaj vse se da če se dela z veliko ljubeznijo, ljubeznijo med seboj, do glasbe, do mogočne glasbe zvonov.
Cenim jih kakor njihovo delo ker so kljub temu, da so že mamice in odrasle osebe z vsemi svojimi obveznostmi prisluhnejo in priskočijo na pomoč vsakemu.
S svojim zgledom in delom naj bodo ponos vsem nam. Jaz sem v njihovo delo zaupal in njihove talente izbrusil v kristale, ki se lesketajo v mnogih srcih za praznike in svečanosti.
Čestitam jim, da so premagale lenobo in vse druge težave. Še sedaj me navdihujejo ter spodbujajo naj ne opustim tega dela in vsega kar smo skupaj doživeli. To želimo mnogim, ki se podajajo na pritrkovalsko pot.
Čestitam jim, da so premagale lenobo in vse druge težave. Še sedaj me navdihujejo ter spodbujajo naj ne opustim tega dela in vsega kar smo skupaj doživeli. To želimo mnogim, ki se podajajo na pritrkovalsko pot.
KO spoznaš lepote pritrkavanja te očarajo za zmeraj.
Dekleta hvala vam za ta pogum, da ste verjele v svoje sposobnosti in v sebe.
Z vsem spoštovanjem vaš učitelj
Mare
Tako je opisala svoje dosedanje življenje v eni najboljših dekliških pritrkovalskih ekipi pritrkovalka Darja
10. OBLETNICA PRITRKOVALK IZ KAMENC 2002Bil je maj, leta 1992, čas šmarničnih pobožnosti. Čas, ko smo vsak dan obiskovali sveto mašo, ko smo skupaj z duhovnikom peli najlepše pesmi. Radi smo hodili v malo, a toplo cerkev Sv. Janeza na Kamencah. Poznali smo že vsak kotiček tega prelepega »doma«, skrit nam je ostal le zvonik, mogočni stolpič, v katerem so prebivali zvonovi. Na pobudo učitelja pritrkovalca g. Marka Čessna smo najbolj pogumni zbrali adrenalin v sebi in se pognali v zvonik. Na začudenje nas je bilo kar veliko, toda z dnevi je število upadalo in ostala smo samo dekleta iz Potočne vasi: Suzana (takrat stara 12 let), Darja (11) in Metka (10). Marsikdo si je tedaj mislil:»Ja, pa kaj počnejo ti otroci v zvoniku, naj se gredo igrat kam drugam!« Res smo bili otroci. Metka, najmlajša, je takrat morala s seboj nositi pručko, saj zvona ni mogla doseči brez nje. Želja in veselje do pritrkavanja pa je v nas rasla in utrujenost nas nikoli ni premagala. Naš trud je bil povrnjen že isto leto, ko smo v Vipovžah na Primorskem prejele pokal za prvo mesto! Sopritrkovalci enostavno niso mogli verjeti v naše sposobnosti in začudenost na njihovih obrazih je bila več kot očitna. Včasih smo naletele tudi na kakšne neprijetnosti, predvsem zato, ker smo bile »majhne«. Nikoli ne bom pozabila g. patra na Brezjah, ki nas nikakor ni mogel spustiti v zvonik. Bile smo premlade in lahko bi se nam kaj hudega pripetilo. Če ne bi takrat na Brezjah vodil mašo naš domači župnik, morda res ne bi nikoli prišle v zvonik, vendar njemu v zahvalo nam je uspelo. Ko smo opravile svoje delo, dobro in brez neugodnih pripetljajev, je ostal pater brez besed, nam pa smeh na obrazu še dolgo ni izginil.
Udeleževale smo se skoraj vseh tekmovanj in srečanj doma in v tujini , predvsem v Italiji. Tekmovanje v stari Gorici v Italiji je za nas postalo že tradicija in le malokdo nas ni poznal. Prejeli smo veliko pokalov, nešteto plaket in priznanj, najbolj pa smo bile vesele vedno novih obrazov, s katerimi smo ohranile tesne prijateljske stike. Vesele smo bile tudi vseh tistih, ki so šli po naših poteh. Vedno bomo hvaležne vsem, predvsem dekletom, ki ohranjate naše delo.
S pritrkavanjem dobijo prazniki v župniji novo podobo. Nežne in spevne melodije, ki prihajajo iz zvonika vabijo vernike k Sv. maši, marsikoga omamijo, da se ozre proti zvoniku. Velikokrat sem že slišala koga reči: »Kako lepo je danes zvonilo. Kar ustavil sem se in prisluhnil.« Vesele in zadovoljne smo, da z nami veselje do pritrkavanja delijo tudi ostali. Zato bi se v imenu tudi ostalih mojih sopritrkovalk ob tej priložnosti zahvalila vsem, ki ste nam v teh desetih letih stali ob strani. Našim staršem, ki so nas vedno pustili iti na še tako dolgo pot, kjer so se odvijala tekmovanja, g.župniku za podporo in vsem faranom. Posebna zahvala pa gre seveda Marku, ki je glavni »krivec« za naše delo, za naše uspehe in za vse lepe dni, ki smo jih preživele. Hvala ti Mare, ker si prišel na dolenjsko!
Pritrkovalka
Prof. DARJA Potočar
0 komentarji:
Objavite komentar