PRITRKOVALSKA SKUPINA ZASAVSKA SV: GORA

---

PRITRKOVALCI IZ ZASAVSKE SV. GORE


Kontakt: Nataša Renko
WWW: http://zas-sv-gora.tok-tok.com
Vaje: vsako soboto ob 16ih oz. 15ih


Naš zvonik kjer imamo redno vaje. V njem je 5 prečudovitih bronastih zvonov. Slike iz poletne PGŠ 2005.



Štiričlansko ekipo sestavljamo Marko, Maja, Nataša Renko in Aleš Razpotnik
Slike so iz poletnih pritrkovalskih glasbenih šol Veržej 2007 in Zasavske sv. gore 2005.


Župnik Maks Kozjek obožuje lepo pesem zvonov, zato je leta 2005 povabil predsednika PDDBK g. Marka Česna, naj priredi poletno pritrkovalsko šolo na Zasavski Sveti Gori.

Tako smo pri nedeljskih oznanilih slišali novico, da prihaja k nam poletna šola. O le-tej nismo vedeli skoraj nič,vendar nam ni bilo nikoli niti malo žal, da smo se prijavili.


Pritrkovalski krst pod največjim domačim zvonom.
Našli smo veliko prijateljev, hkrati pa smo se naučili nekaj čudovitega. Nekaj, kar nam bo ostalo za vse življenje. Glasbo zvonov!


Tako smo po končanih dveh razredih pričeli s pritrkavanjem v domačem zvoniku. Od tedaj nas najdete v zvoniku vsako soboto ob 16ih oz. 15ih v zimskem času in pa pred nedeljskima mašama, ob praznikih pa tudi po maši.

V naši zbirki priznanj in pohval lahko najdete dva pokala (Kapitel 2005-3. mesto, Kapitel2006- najobetavnejša ekipa), 24.6.2007 pa smo tudi mi organizirali prvo pritrkovalsko tekmovanje na Zasavski Sveti Gori.


Prav tako pa smo se udeležili pritrkovalske glasbene šole v Veržeju, kjer smo uspešno končali 3. in 4. razred.


Z glasbo pritrkavanja smo pozdravili g. škofa. Tudi note nam niso delale preglavic.

Na pritrkovalskih glasbenih šolah je res lepo. Veliko se naučiš in spoznaš mnoge nove zvonove in prijatelje.


Prav vse, ki vas zanima pritrkavanje lepo vabimo v naš zvonik.

pripravila Nataša Renko

---

Pohvala tako mladi obetavni pritrkovalski ekipi!
Čestitamo jim ob prekrasni organizaciji tekmovanja, ki so ga korajžno letos izpeljali in povabili mnoge pritrkovalske skupine. S pridnim delom in učenjem ter obiskovanje PGŠ šol bo pravzagotovo postal kdo izmed njih mentor in učitelj pritrkavanja.

Želimo jim, da bi s svojim zgledom privabili še mlade medse. Da bodo svetogorski zvonovi odmevali po širni Sloveniji. Mark

---

PRITRKOVALSKA SKUPINA LOKAVEC

---

PRITRKOVALSKO DRUŠTVO SV. MARTIN

PRITRKOVALCI SV. LOVRENC iz Lokavca

MENTORICI: NADA BLAŽKO, BETI BABIČ

KONTAKTNA OSEBA: NADA BLAŽKO nada.blazko@frena.si

Vaje: Petek ob 15 uri

WWW stran pritrkovalcev iz Lokavca

Otroci Anej, Eva in Stane so začeli s pritrkavanjem julija 2006 v poletni pritrkovalski šoli v Vipavskem križu, ki jo je organiziralo Društvo Dolenjske in Bele Krajine. Po končanem šolanju smo začeli z vajami v farni dvorani in svoje znanje so otroci zelo nadgradili.

K skupini je marca 2007 pristopila še Urška, aprila 2007 še Tina, maja 2007 pa še Žan, Martina, Aljaž in Dominik. Mentorici upavi, da bova tudi iz teh otrok napravili dobre pritrkovalke in pritrkovalce.

Otroci so stari od 7 do 12 let.

Prvič so nastopili na neuglašene vodovodne cevi za Miklavževanje 2006, potem pri polnočnici v lokavški cerkvi

Prvi pravi nastop je bil v zvoniku Sv. Martina na Brjah 22.04.2007. Ker smo bili najmlajši nastopajoči, smo dobili pokal. Če ne veste kaj je sreča, bi morali biti takrat na Brjah in bi jo spoznali.

Delali smo naprej. Vadili na lokavških zvonovih, vsak petek na ceveh, se udeleževali srečanj, bili žalostni, ker nismo mogli vleči tistih težkih kembljev, veseli, ko nam je šlo boljše.

.

In tu je šagra v Ajdovščini – piše se 23.06.2007. Zvonovi so lepi, veliki, kemblje pomagajo vihteti verige.

.

Koncentracija Aneja, Eve in Staneta je na višku. Tu sva mentorici, starši ki pod turnom držijo pesti, snemamo, da se bomo poslušali, da bomo slišali kakšne napake delamo….

.

Tekmovanje se konča. Spet smo bili najmlajši, zato je bil pokal za najmlajše neizbežen in veselili smo se ga.

Pride komisija, podeljuje pohvale, priznanja, podeli 5.mesto, 4. mesto,

in zdaj reče g. Dušan: 3. mesto so zasedli najmlajši – LOKAVEC – sliši se vrisk otrok, ploskanje publike, vidi se ponos staršev, kaj pa mentorici – ne dojemava, utrne se solza sreče, si čestitava in praviva

PRESENETILI SMO SAMI SEBE.

Uspeh, ki smo ga dosegli v tako kratkem času je neprecenljiv in kaže samo veliko voljo do dela, resen pristop in kar nekaj poguma, da prideš do tako visokega turna.

Všeč mi je, ko Marko Česen reče, »marsikaj sem že videl, da bi pa mame peljale svoje otroke v turen, ne tega še nisem videl.« Marko, hvala za ves tvoj trud.

Hvala gospodu župniku, ker nas podpira, ker smemo biti v dvorani kadar želimo, ker smemo iti v turen kadar želimo, ker se veseli naših uspehov.

Hvala vsem ljudem v Brithu (zaselek v Lokavcu), ker pravijo, da jim je prav lepo, ko zaslišijo pesem cerkvenih zvonov.

Hvala vsem staršem, posebno očetoma Gregorju in Miranu, ki se prav nič ne obotavljata, če so potrebna moška dela na zvoniku ali pri ceveh.

Sedaj pa zgodba ni končana.

. .

Spet smo bili na pritrkovalski šoli, ki je bila v Veržeju.
Sedaj hodimo vsak petek od 15-16,30 ure na vaje.
.

V našem turnu so najlepša postala prav sv. Jutra ko se pričenja dan

Šagro v Lokavcu 12.08.07 smo zaznamovali po starih običajih – kako smo uživali ob 5.uri zjutraj v zvoniku.

pogled na zvonik zjutraj ob 5h

NEPOZABNA SO DOŽIVETJA V ZVONIKU IN POD ZVONIKOM.

Pripravili mentorici NADA in Beti

---

Naj pesem zvonov zahvalo Vam zapoje!


V največje veselje mi je učiti najmlajše. Še večje biti v prečudoviti družbi mladih pritrkovalcev in pritrkovalk iz Lokavca. Hvala za vse prečudovite trenutke in skupna doživetja. Mladim umetnikom želim veliko uspehov in nepozabnih koncertov na zvonovih doma in po svetu.

Čestitke staršem in vsem g. župniku največje pa gre pohvala mentorici Nadi in Beti. Brez Vašega truda in požrtvovalnosti bi zagotovo mnogi zvonovi samevali.

Učitelj prit. Mark .

---

ZLATA DEKLETA

---

DEKLIŠKA PRITRKOVALSKA SKUPINA


"ZLATE PRITRKOVALKE IZ KAMENC"

Za predstavitev te ekipe bi potreboval veliko časa in še več pisanja.
Sam sem jim bil mentor in učitelj vrsto let.

Naše delo in koncertiranje doma in po Evropi je odsev pridnega trdega rednega dela. Mnogi niso sprejeli možnosti in nadarjenosti za pritrkavanje otrok predvsem ne deklet. Z dosedanjim delom so prav one ovrgla vse dvome in dokazale, da so dekleta enaka in še celo boljše pritrkovalke kakor fantje. Še danes se sliši govorice o njih, da so strah in trepet ostalim pritrkovalskim ekipam. Tako o njih govorijo pritrkovalci z velikim spoštovanjem do njihovega dela in znanja.

Večkrat so s svojim brezhibnim čistim podajanjem zelo zahtevnih opusov in sklad požela navdušenje med številnim tujim občinstvom. Mnogi svetovni časopisi so o njih zapisali same pohvale. Že zelo mlade so pokazale da imajo prirejen čut za glasbo.

To tudi dokazujejo mednarodna priznanja, prva mesta na največjih turnirjih. Tudi tv oddaje v tujini so prikazale kakor velike svetovne umetnice imamo na zvonovih. Njihove nastope in skladbe so izvajale vedno iz glave na pamet.

Geslo, ki jih spremlja še danes je: »za vsako slovesnost obvezne vaje z novim repertoarjem novimi skladbami.« Njihov opus sklad presega današnje pojmovanje mnogih prit. ekip.
V svojem dolgoletnem delu z njimi in poučevanju neštetih ekip so prav one pustile najlepše spomine in dogodke, kaj vse se da če se dela z veliko ljubeznijo, ljubeznijo med seboj, do glasbe, do mogočne glasbe zvonov.

Cenim jih kakor njihovo delo ker so kljub temu, da so že mamice in odrasle osebe z vsemi svojimi obveznostmi prisluhnejo in priskočijo na pomoč vsakemu.

S svojim zgledom in delom naj bodo ponos vsem nam. Jaz sem v njihovo delo zaupal in njihove talente izbrusil v kristale, ki se lesketajo v mnogih srcih za praznike in svečanosti.
Čestitam jim, da so premagale lenobo in vse druge težave. Še sedaj me navdihujejo ter spodbujajo naj ne opustim tega dela in vsega kar smo skupaj doživeli. To želimo mnogim, ki se podajajo na pritrkovalsko pot.

KO spoznaš lepote pritrkavanja te očarajo za zmeraj.

Dekleta hvala vam za ta pogum, da ste verjele v svoje sposobnosti in v sebe.

Z vsem spoštovanjem vaš učitelj
Mare

---

Tako je opisala svoje dosedanje življenje v eni najboljših dekliških pritrkovalskih ekipi pritrkovalka Darja

10. OBLETNICA PRITRKOVALK IZ KAMENC 2002


Bil je maj, leta 1992, čas šmarničnih pobožnosti. Čas, ko smo vsak dan obiskovali sveto mašo, ko smo skupaj z duhovnikom peli najlepše pesmi. Radi smo hodili v malo, a toplo cerkev Sv. Janeza na Kamencah. Poznali smo že vsak kotiček tega prelepega »doma«, skrit nam je ostal le zvonik, mogočni stolpič, v katerem so prebivali zvonovi. Na pobudo učitelja pritrkovalca g. Marka Čessna smo najbolj pogumni zbrali adrenalin v sebi in se pognali v zvonik. Na začudenje nas je bilo kar veliko, toda z dnevi je število upadalo in ostala smo samo dekleta iz Potočne vasi: Suzana (takrat stara 12 let), Darja (11) in Metka (10). Marsikdo si je tedaj mislil:»Ja, pa kaj počnejo ti otroci v zvoniku, naj se gredo igrat kam drugam!« Res smo bili otroci. Metka, najmlajša, je takrat morala s seboj nositi pručko, saj zvona ni mogla doseči brez nje. Želja in veselje do pritrkavanja pa je v nas rasla in utrujenost nas nikoli ni premagala. Naš trud je bil povrnjen že isto leto, ko smo v Vipovžah na Primorskem prejele pokal za prvo mesto! Sopritrkovalci enostavno niso mogli verjeti v naše sposobnosti in začudenost na njihovih obrazih je bila več kot očitna. Včasih smo naletele tudi na kakšne neprijetnosti, predvsem zato, ker smo bile »majhne«. Nikoli ne bom pozabila g. patra na Brezjah, ki nas nikakor ni mogel spustiti v zvonik. Bile smo premlade in lahko bi se nam kaj hudega pripetilo. Če ne bi takrat na Brezjah vodil mašo naš domači župnik, morda res ne bi nikoli prišle v zvonik, vendar njemu v zahvalo nam je uspelo. Ko smo opravile svoje delo, dobro in brez neugodnih pripetljajev, je ostal pater brez besed, nam pa smeh na obrazu še dolgo ni izginil.
Udeleževale smo se skoraj vseh tekmovanj in srečanj doma in v tujini , predvsem v Italiji. Tekmovanje v stari Gorici v Italiji je za nas postalo že tradicija in le malokdo nas ni poznal. Prejeli smo veliko pokalov, nešteto plaket in priznanj, najbolj pa smo bile vesele vedno novih obrazov, s katerimi smo ohranile tesne prijateljske stike. Vesele smo bile tudi vseh tistih, ki so šli po naših poteh. Vedno bomo hvaležne vsem, predvsem dekletom, ki ohranjate naše delo.
S pritrkavanjem dobijo prazniki v župniji novo podobo. Nežne in spevne melodije, ki prihajajo iz zvonika vabijo vernike k Sv. maši, marsikoga omamijo, da se ozre proti zvoniku. Velikokrat sem že slišala koga reči: »Kako lepo je danes zvonilo. Kar ustavil sem se in prisluhnil.« Vesele in zadovoljne smo, da z nami veselje do pritrkavanja delijo tudi ostali. Zato bi se v imenu tudi ostalih mojih sopritrkovalk ob tej priložnosti zahvalila vsem, ki ste nam v teh desetih letih stali ob strani. Našim staršem, ki so nas vedno pustili iti na še tako dolgo pot, kjer so se odvijala tekmovanja, g.župniku za podporo in vsem faranom. Posebna zahvala pa gre seveda Marku, ki je glavni »krivec« za naše delo, za naše uspehe in za vse lepe dni, ki smo jih preživele. Hvala ti Mare, ker si prišel na dolenjsko!

Pritrkovalka
Prof. DARJA Potočar

---

Pritrkovalska skupina SV: JANEZ KAMENCE

---

PRITRKOVALSKA SKUPINA KAMENCE

Mentor: Benjamin Česen
Kontakt: Benjamin Česen 07/ 3325 928
Vaje: Po dogovoru
WWW stran:

SV. JANEZ KAMENCE

V zvoniku so trije manjši zvonovi zelo pripravni za učenje in pritrkavanje

Iz naše župnije sv. Janez NM izhaja po mojem mnenju najboljša pritrkovalska skupina. To so bile punce iz Kamenc (Metka, Darja in Suzana), ki so naše predhodnice. Vse tri so si poiskale družine in se večina preselile.

Temu je sledilo, da v naši župniji ni bilo pritrkavanja nekaj let. Pesen zvonov se je slišala le za velike praznike.

Njihov kakor tudi naš učitelj pritrkavanja je mojster Marko Čessen. On nas združuje in spodbuja, da nadaljujemo to edinstveno umetnost.
Na njegovo pobudo je začela delovati birmanska skupina pritkavanje. Uspešno je ta program deloval a brez dolgotrajnega zanimanja (skupino so jemali le kot lažjo pot do birme).

Skupino sestavljajo: Anže Junc, Vid Košak, Simona Potočar, Klemen Juršič

Leta 2006/07 pa je nastala skupina, ki ji pritkavanje pomeni nekaj več, kot samo obvezni predmet. Skupina je zaživela pod novim mentorstvom Benjamina Česna (ker mojster prit. Marko ne zmore poučevati tako velikega števila ekip po vsej Sloveniji) sej je odločila da bo nadaljevala pot predhodnic pod mentorstvom Benjamina. Tako se je pripravljala na sv. birmo in obenem učila pritkavanja. Na predstavitvi pred škofom se je prvič predstavila in že takrat odigrala kar zahteven opus (skladbo za pet zvonov).

V drugih zvonikih in na predavanjih pritrkovalskih glasbenih šolah



Njihova zagnanost je bila tako velika, da so začeli obiskovati tudi druge župnije in pomagali drugim pritkovalcem. Skupina je še mlada in se še ni uveljavila v slovenski populaciji pritkovalcev. A zagotovo se bo, saj s pridnim rednim delom in nastopi to dokazuje. Naš moto je da bomo postali vsaj tako dobri kakor zlata prit. dekleta iz sv. Janeza NM, Ki so še danes poznana po svetu s svojim edinstvenim brezhibnim izvajanjem pritrkavanja.

Vodja pritrkovalske skupine Benjamin Česen

Mentor: Benjamin Česen
Kontakt: Benjamin Česen 07/ 3325 928

---

Vodja skupin in mentor Benjamin Č.

Prva poletna pritrkovalska glasbena šola 2000

Benjamin je kakor najmlajši pritrkovalec obiskoval do sedaj vse šole pritrkavanja. Pritrkava preko 10 let. Opravil je strokovne izpite za pritrkovalca mentorja in asistenta. Ko bo dopolnil pravo starost in imel že veliko let izkušenj v pritrkavanju bo postal priznani učitelj. Vsa leta delovanja društva PDDBK je redni član in se vestno zavzema za napredek ter ohranjanje zvonov in pritrkavanja.

Na prit. šolah poučuje in predava gradivo - zapovedi in deli zvona. Uči prakso na glasbene cevi in na zvonove.




Udejstvuje se na tekmovanjih in pritrkovalskih srečanjih. Njegove ekipe vidno napredujejo. Glasbeno se izobražuje poleg instrumenta zvon študira še klavir in obiskuje orglarsko šolo. Zanimajo ga tudi tolkala.


Pomaga pri učenju mnogim prit. ekipam. Za praznike skrbi, da se redno sliši praznično pritrkavnaje iz mnogih zvonikov.



Za svoje delo je prejel veliko priznan in pohval.

Želimo mu da bo njegovo delo vzor mnogim pritrkovalskim skupinam in spodbuda da pesem zvonov ne zamre.

Božji Blagoslov naj nas spremlja povsod

Učitelj pritrkavanja

Mark Č.

---

PRITRKOVALSKA KUPINA sv. Jurij ob Ščavnici

---

PRITRKOVALCI

Sv. Juriji ob Ščavnici

PRI SV. JURJU TUDI KLENKAJO

 

   Na Jürjovo nedeljo si nismo mogli kaj, da ne bi v zvoniku cerkve Sv. Jurija pri Sv. Juriju ob Ščavnici, obiskali klenkarjev, ki so iz zvonov izvabljali klenkarske melodije. Z njimi so popestrili farno žegnanje, ki obenem sodi med praznovanje občinskega praznika.  Povzpeli smo se po zaprašenih stopnicah do štirih zvonov  iz katerih so odmevale melodije klenkarjev.Ob njihovem odmoru je tekel zanimiv pogovor, kjer smo izvedeli, da jim je klenkanje  v veselje. Čeprav nimajo formalnega vodje, a za organizacijo skrbi Milan Domajnko, ki nam je o njihovem delu in začetkih med drugim povedal: »Klenkanje se je v tej cerkvi odvijalo že oddavna. V zadnjih letih je klenkal že pokojni Matjašič iz Slaptinec. Pred štirimi leti pa smo ustanovili skupino v kateri ob meni klenkajo Simon Domajnko, to je moj sin, Srečko Anžel, Drago Pešak in Karel Karlo. Do klenkanja  je mene pripeljal moj brat Peter, ki ima skupino klenkarjev v Miklavžu na Dravskem polju. Pri njem sem se tudi naučil melodij. Seveda pa imamo vsi, ki klenkamo v skupini, veselje in talent za to dejavnost.  Kakor je navada klenkamo ob raznih ob večjih cerkvenih praznikih in drugih izrednih cerkvenih dogodkih, kit je birma ali slično.«

    K temu, kaj nam je povedal Milan Domajnko, ki je bil dolga leta avtobusni šofer, sedaj pa je upokojenec, ni kaj dodati.  Lahko rečemo le, da je njihovi amatersko delo vredno zahvale. 

                                                                        Besedilo in foto: LUDVIK KRAMBERGER

 

  

---

Walla! Mail - get your free 3G mail today